Ustvarjalna družba je zagotovilo svobode in enakih pravic za vsakega človeka!

Prizadevanje za svobodo je ena najmočnejših notranjih potreb človeka. Pri doseganju svobode ljudje vidijo priložnost za zagotovitev varnega in neodvisnega obstoja kot priložnost za udobno in srečno življenje. Koncept »svobode« najdemo v različnih zgodovinskih obdobjih. Z njim so se ukvarjali mnogi misleci v zgodovini, uporabljale so ga verske in politične osebnosti v pozivih ljudem. Ljudje ga še vedno uporabljajo in z njim manipulirajo v vsakdanjem življenju, začenši z individualnim razumevanjem te besede in vse do razumevanja v obsegu držav in družbe kot celote. Številne deklaracije in konvencije o človekovih pravicah, osebni svobodi, slogani in manifesti pozivajo k temu velikemu cilju. Hkrati pa v zadnjih 6000 letih, kljub raznolikosti uporabe tega izraza, dejansko ni bila uresničena niti ena obljuba svobode za celotno družbo in za vsakega človeka v njej.

Zgodovina je polna primerov, ko so se pod velikim sloganom »svobode« začele krvave vojne in revolucije ter nezakonite invazije na ozemlja drugih držav. Na ta način so upravičevali številne politične konflikte in protičloveške ukrepe, namenjene obogatitvi nekaterih na račun drugih. Pod zunanjo pretvezo dobrih namenov je prihajalo do nasilnega vmešavanja v življenja ljudi, ki ni ogrožalo le njihovega mirnega obstoja, temveč tudi varnost in ohranjanje življenja. Razlog za to je potrošniški format družbenih odnosov.

Sama želja človeka po svobodi je plemenita in popolnoma naravna. Toda v naši globalni družbi, ki živi v potrošniškem formatu odnosov, je koncept »svobode« obarvan z zavajanjem, lažmi in manipulacijo pri nizkotnem doseganju sebičnih ciljev posameznikov z namenom njihovega popolnega nadzora nad množicami. Že 6000 let poteka nečloveška igra s plemenito notranjo potrebo ljudi v iskanju moči nad njimi.

Zakoni potrošniške družbe ostajajo enaki ves čas njenega obstoja. Spomnimo se zgodovinskih primerov iz časov sužnjelastniških sistemov. V starodavni Mezopotamiji so se ljudje prodajali v suženjstvo zaradi nezmožnosti poplačila dolgov svojim kraljem. Od obdobja tretje dinastije Ur so svobodni državljani postajali sužnji zaradi dolgov ali lakote; obubožani starši so bili prisiljeni prodajati svoje otroke. V 1. tisočletju pred našim štetjem je v Babiloniji obstajalo tempeljsko suženjstvo. Med sužnji so bili vojni ujetniki, ki so bili podarjeni templju, pa tudi svobodni ljudje: potepuhi in otroci revnih staršev, ki so jih dali v templje, da bi jih rešili pred lakoto.

Hamurabijevi zakoni so živahen primer tistega časa. Ti zakoni so pravno formalizirali obstoj suženjelastniškega sistema. Po Hamurabijevem zakoniku so lahko sužnji postali ne samo vojni ujetniki, temveč tudi svobodni ljudje. Kodeks je bil namenjen zaščiti lastnikov sužnjev pred svojeglavimi sužnji. Le majhen odstotek zakonov je sužnjem omogočil formalno priložnost, da si pridobijo svobodo. Postopek za izpodbijanje njihovega suženjskega položaja je potekal na sodišču, a če bi izgubili, posledice za sužnje še zdaleč niso bile spodbudne. V skladu z zakoni zakonika je bila povprečna cena za sužnja 150–250 gramov srebra; enak znesek so plačevali za najetega bika.

V zgodovini sužnjelastniškega sistema je veliko podobnih primerov. V starodavni Judeji in v starem Egiptu je svoboden človek postal suženj zaradi nezmožnosti poplačila dolgov. Suženjstvo je bilo naravni rezultat revščine. Kmetje so se prodali v suženjstvo zaradi potrebe po hrani in zavetju, saj je bilo življenje sužnjev bolj cenjeno kot življenje kmetov in je bilo zato pogosto boljše.

Z drugimi besedami, za navadne ljudi so bili ustvarjeni izjemno nevzdržni pogoji. Ni jim preostalo drugega, kot da so sebe in družino prodali v suženjstvo. Prebivalstvo je bilo prepuščeno samemu sebi brez sredstev za nadaljnje preživljanje. V sebični družbi potrošnje in pridobitništva je svoboden obstoj človeka razvrednoten kot nepotreben in neugoden za gospodarje. Ko je človek prenehal biti odvisen od svojega gospodarja, je izgubljal svojo tržno vrednost sužnja in je svobodo pridobil samo tehnično.

Enako se je dogajalo v obdobjih plačnega suženjstva, ko je bila oznaka »suženj« zamenjana z oznako »najeti delavec«. Vrednost življenja najetega uslužbenca je bila za lastnika pogosto celo nižja od življenja sužnja, saj je imel zaposleni priložnost oditi. Toda družbene razmere za človeški obstoj tistega časa človeku spet niso dale nikakršnih jamstev za zagotavljanje njegovih življenjskih potreb. V skladu s tem je lahko izbiral bodisi delo pri delodajalcu in odvisnost od njega bodisi revščino, lakoto in celo smrt.

Če primerjamo življenje sužnjev v preteklih stoletjih s sodobnim življenjem običajnega človeka, lahko vidimo enako izkoriščanje, revščino, potrebe, zatiranje, kronično pomanjkanje sredstev za zadovoljevanje osnovnih potreb in nenehno tekmovanje za preživetje. Dolžniške obveznosti, dejansko pomanjkanje pravice do izbire, nenehne omejitve, visoki davki, hkrati pa trdo delo in pičle plače – ti dejavniki so za večino prebivalstva v sodobni »svobodni civilizirani družbi« opazni povsod. Enakost v družbi pogosto obstaja le na papirju. Svoboda, življenjsko pomembna za vsakega človeka, ki bi v resnici morala biti eden od prevladujočih stebrov družbe, je v potrošniškem formatu odnosov spretno orodje za donosno manipulacijo množic s strani nekaj posameznikov.

Kljub spremenjenemu videzu in glasnim parolam z besedami »demokracija«, »svoboda« in »neodvisnost« se suženjstvo še danes ohranja ravno tako kot v času sužnjelastniškega sistema, le v bolj prikriti obliki. Demokracijo so ves čas predstavljali kot družbo svobodnih posameznikov s samoupravo ljudi, v resnici pa resničnost ne ustreza lepi etiketi.

Koncept »demokracije« izvira iz antične Grčije. V demokratičnem polisu v Atenah je bil najvišji organ upravljanja tako imenovani »zbor državljanov«. Pri tem je bila starogrška družba strogo razdeljena, tudi glede na spol. Imela je hierarhično lestvico moči. Demos so sestavljali svobodni moški državljani, ki so imeli državljanske pravice. V primerjavi z drugimi so bili manjšina. Preostalo prebivalstvo je veljalo za manjvredno. V razumevanju polnopravnih moških Helenov so bile ženske bitja nižjega razreda. Sužnji niso bili ljudje. Privilegirani del družbe je dajal posojila, varščina pa je bil dolžnik sam ali zemljišče. Razvoj blagovnih in denarnih odnosov je povzročil pojav ljudi, zasužnjenih z dolgovi. Politično-demokratični sistem starodavne države je dejansko ustrezal sužnjelastniškemu sistemu z novo lepo oznako.

Državni zakoni številnih sodobnih demokracij niso namenjeni zgolj spodbujanju interesov manjšine in izboljšanju njihove blaginje, temveč so urejeni tudi tako, da večini prebivalstva preprečujejo, da bi jih popravljala in spreminjala. Navaden državljan nima možnosti sodelovati pri oblikovanju družbe in tako vplivati na izboljšanje lastne blaginje in družbe kot celote; ne more razveljaviti zakonov, ki škodijo življenju, varnosti in zdravju ljudi. Državljane številnih držav še vedno surovo zatirajo visoki davki in dolžniške obveznosti; nimajo časa za sodelovanje v javnem življenju. Družbeni red v sodobnem svetu se vzpostavlja z aktivnim izražanjem volje posameznikov in pasivnostjo glavnine prebivalstva. Tak položaj molka, z delegiranjem oblasti, postane tiha podpora prevladi nekaterih nad ostalimi.

Kje pa je naša odgovornost? Kje je udeležba celotne družbe v javno korist, in ne samo v korist tistih nekaj posameznikov? Kje sta aktivni položaj in osebna odgovornost vsakega človeka? Ali nismo mi tisti, ki bomo živeli v družbi, ki jo oblikujemo? Vendar je ne oblikujemo le z delovanjem, temveč tudi z neukrepanjem. Ali ni to nedelovanje tihi prenos odgovornosti in s tem prenos naših pravic in svoboščin? Kje je sodelovanje vseh? In kakšno naj to bo? Kakšna je naša alternativa, da se rešimo slepe ulice potrošniškega formata odnosov?

Ker so v potrošniški obliki odnosov svoboda, enake pravice in možnosti za vsakega človeka po pravilu izključene, je treba spremeniti sam format človeških odnosov. Do danes je edina alternativa za mirno gradnjo svobodne in poštene družbe za vsakega njenega državljana gradnja Ustvarjalne družbe.

Potrošniški format odnosov pomeni neizogibno delitev in degradacijo družbe v njeni brezmejni porabi z neizogibnim koncem. Ustvarjalna oblika odnosov je družba enotnosti, svobode, miru, enakih pravic in ogromnih priložnosti za vsakogar, skupaj z evolucijo človeštva do Idealne družbe, sanjske družbe vsakogar. Ustvarjalna družba je edina pot, ki lahko človeštvo pripelje iz slepe ulice potrošništva in samouničenja.

Steber Ustvarjalne družbe predstavlja 8 Temeljev Ustvarjalne družbe.

Ker se v tem članku dotikamo tako boleče teme, kot sta svoboda in človekove pravice, je primerno navesti drugi temelj Ustvarjalne družbe – človekovo svobodo.

Drugi temelj Ustvarjalne družbe:

Človekova svoboda

Rojstna pravica vsakega človeka je biti Človek. Vsi Ljudje so rojeni svobodni in enakopravni. Nič in nihče na Zemlji ne more biti nad Človekom, njegovo svobodo in pravicami. Uveljavljanje Človekovih pravic in svoboščin ne sme kršiti pravic in svobode drugih ljudi.

Drugi temelj nam skupaj z ostalimi temelji razkrije potrebno celostno razumevanje glavnih stebrov in smernic svobodne družbe in obstoja svobodnega človeka v njej. Suženjstvo, prisila, zatiranje, poniževanje in omejevanje kateregakoli človeka nimajo prostora v Ustvarjalni družbi. Življenje vsakega človeka tako pridobi potrebno najvišjo vrednost, ki pritiče svobodnemu in enakopravnemu posamezniku z zagotovljenimi pravicami. Vrednost posameznika kot potrošniškega blaga, sužnja ali stvari, ki je bila vsiljena stoletja, se odstrani.

Vsakemu človeku v Ustvarjalni družbi so zagotovljene svoboda in veliko priložnosti. Dandanes morajo mnogi, da bi preživeli, »hoditi po drugih«. In četudi jim uspe zbrati malo kapitala, nihče nima zagotovila, da ga jutri ne bo izgubil in da vsa njegova leta dela ne bodo izginila v pozabo, on pa bo tako ostal brez vsega. V Ustvarjalni družbi ne bo tako. Vsak človek ima ob rojstvu pravico, da so mu zagotovljene osnovne potrebe, stanovanje, hrana, visokokakovostna zdravstvena oskrba in potrebno izobraževanje. Pravice in svoboščine vsakogar družba ohranja in ceni. Po želji lahko vsak sodeluje pri upravljanju družbe in ima absolutno pravico, da to stori enako kot vsi drugi ter prevzame osebno odgovornost do vseh ljudi. Vsi člani družbe bodo lahko sodelovali pri oblikovanju javnih zakonov, pri njihovi spremembi ali odpravi.

V dobi znanstvenega in tehnološkega napredka, s pojavom tehnologije, kot je internet, ki lahko združi veliko ljudi z vsega sveta, je uresničitev vsega omenjenega povsem realna. Svetovni splet nam omogoča, da ustvarimo potrebne pogoje za sprejemanje skupnih odločitev celotne družbe, obveščanje celotnega človeštva, in po potrebi prispeva k hitri konsolidaciji ljudi po vsem svetu.

Ljudje potrebujejo svobodo! Ta je bistven dejavnik za njihov normalen obstoj in zdrav razvoj. Svoboda in enakost v družbi odpirata možnosti za notranje odkrivanje najboljših lastnosti vsakega človeka, za osebnostno rast in ustvarjanje v korist družbe. To ustvarja spodbudo za potreben evolucijski razvoj družbe. Le ustvarjalni vektor razvoja dogodkov bo vsem, ki jim je potrošniški sistem prekinil oskrbo s kisikom in jih iztiril iz ravnotežja in stabilnosti, končno omogočil globoko vdihniti in začutiti trdna tla pod nogami.

Rekli boste, da je nemogoče ustvariti takšno družbo, kajne? Ali vam tega mnenja ne vsiljujejo tisti, ki nimajo koristi od vaše svobode? Ali ni ta omejitev dejanski vzvod za nadzor nad nami? Dve grozni stvari sta bili storjeni človeštvu: ločili so našo združeno družino, ker nas je tako lažje upravljati, in nam vsilili suženjsko miselnost. Toda naša moč je v enotnosti in svobodi! Če se ljudje za Ustvarjalno družbo odločijo v dejanjih, ne v besedah, jim nič in nihče ne more vzeti svobode; njihove pravice ne bodo nikoli več poteptane!

V sebi vsi razumejo, da je ustvarjanje takšne družbe mogoče, realno in življenjsko pomembno. Vsak sanja o svobodnem in lepem življenju! V Ustvarjalni družbi bosta svoboda in enakost dejanska resničnost vseh ljudi. To bo neizogibno pripeljalo do evolucije in tako ustvarilo potrebne pogoje za dosego Idealne družbe. Samo združevanje vseh ljudi v enem samem ustvarjalnem cilju bo sanje vseh ljudi o srečnem in mirnem življenju naredilo uresničljive in dosegljive. Ustvarjalna Družba je svobodna družba z enakimi priložnostmi za vse; vsem zagotavlja resnično pravico izbire ter svobodno in varno življenje.

Pravzaprav je ustvarjanje Ustvarjalne družbe povsem preprosto, če vsi, ki razumejo to nujno potrebo, dejavno sodelujejo pri izvajanju te globalne pobude vseh ljudi. Z ustvarjanjem, združevanjem in krepitvijo lahko to storimo! Ljudje morajo preprosto nehati prelagati odgovornost za svojo usodo in usodo celotnega človeštva, vzeti situacijo v svoje roke, prenehati poslušati prazne obljube in se že zdaj združiti s somišljeniki, skrbnimi ljudmi v ustvarjalnih, pozitivnih miroljubnih akcijah. Vsi smo rojeni enaki! V vsakem od nas je moč, da si čim bolj prizadeva povrniti resnično svobodo sebi in celotnemu človeštvu z izgradnjo nove oblike odnosov. Vsi smo ena družba, eno človeštvo in ena družina. Danes imamo resnično priložnost za oživitev enakosti in bratstva nekoč izgubljene skupne človeške družine. Ko se kot človeštvo znajdemo pred izbiro življenja in smrti, je odgovor očiten: vsi hočejo živeti!

Ni življenja brez svobode, ni svobode brez enakosti in ni enakosti brez Ustvarjalne družbe, kjer je vsak Človek dragocen! Resnična enakost, svoboda in individualna izpolnitev so mogoče samo v Ustvarjalni družbi. To je edina pot za vse nas. Ustvarjalna družba je edina pot za vas, vaše prijatelje in družino ter celotno človeštvo, da preživimo, se znebimo bremena suženjstva in pridobimo težko pričakovano svobodo. Izbira je vaša!

Alex Friedman